Agica, mala čarovnica

… poetična zgodba o malem Jakobu in dedku se prične, ko se Jakob sredi črne črne noči nenadoma prebudi in z radovednim vprašanjem prebudi dedka, da se zazreta v nočno nebo in se skupaj čudita mežikajoči zvezdi. Njuno čudenje je pravzaprav uvod v zgodbo o Agici, o majhnem bitju, ki je v očeh drugih čudna.
Edina v svojem gnezdu je, ki ne joče, ampak cviiiili, ki zeha z usti v obliki črke i, ki ne hodi, ampak poskakuje. Počne take reči, ki drugim še na misel ne bi prišle. Tudi oblači se po svoje. In v svojih treh gumbih nenavadne oblike in v sebi nenadoma odkrije čarobno moč.
Nad tem je še sama začudena. Zaradi tega ji vsi rečejo kar mala čarovnica.

Neustavljiva radovednost po raziskovanju jo vodi v širno vesolje.
Zapusti domače gnezdo in se naseli na Modro zvezdo (morda zato mežika?). Tu je čisto zadovoljna, vse dokler ji ne postane dolgčas. Same čarovnije nimajo nobenega smisla, če jih z nikomer ne deliš … Na srečo se nekdo, prav takšen kot ona, pojavi na njeni zvezdi …

To srečanje Agice z Agesom tudi barvno zaznamuje okvirno zgodbo, da se osredini v dveh pesmih, ki sta uglasbeni. Poetična zgodba v sebi nosi mnogo čudnih reči in skritih vprašanj. Eno smo si zastavili tudi sami: ali ni »majhnemu« in »velikemu« bitju skupno isto čudenje? In ali ni prav čudenje tista najbolj živa neznana sila, ki nas vodi naprej, iz znanega v neznano? In da se dva, kot sta Agica in Ages, srečata na isti zvezdi, je pravzaprav čudež, kajne?
Dedek že ve.