Proza

V začetku je bila želja in želja je bila neskončna in želja je bila neuresničljiva.

Še ni bilo konec septembra, že sem prišla iz šole čisto na tleh. Zdrsnila sem na kavč in si zaželela vsaj malo tišine. V glavi je polagoma ugašal osnovnošolski vrišč, ko nenadoma iz zgornjega nadstropja zaslišim žensko dretje. Spet se vse tri spravljajo na ubožca. Lahko bi si pritisnila vzglavnik čez glavo, a tako ali tako ne bi pomagalo, zato sem vstala z dlanmi na ušesih in se zazrla v brezo na dvorišču. To je bilo moje pomirjevalo. Najbrž sem nekje prebrala, da je pogovor s tem drevesom koristen za ljudi s tankimi živci in tako so se pričeli najini monologi. Že kot otroka me je njeno elegantno belo telo kot magična sila vabilo k sebi, da sem se ga dotikala. Takrat me je včasih obšla neka čudna otožnost. Ne spomnim se nobenega posebnega razloga za to svoje stanje, vem le, da je mama ljudem pojasnjevala, kako sanjam pri belem dnevu. To menda počnem še danes.

Ko sem se poleti vselila v stanovanje svojega otroštva, sem verjela, da bi to lahko bil zame nov začetek. Vanj sem vložila desetletni kredit in ga prenovila. Za silo. Pri urejanju nisem čutila užitka ali navdiha, zato sem se prepustila revijam in televizorju, ki sem ga kupila z regresom in ga postavila sredi dnevne sobe. Takrat me je hči označila za čudakinjo. Razumela bi, da bi mi to rekla, ker še iz najstništva nosim dolge raztegnjene puloverje in plete, ne pa zato.

»Pri svojih devetinštiridesetih pa si menda lahko postavljam pohištvo po svoje, kot mi odgovarja, in tudi Bertiju!« sem se branila. A Maja se je posmehovala, češ, da psu res ni pomembno, kje gleda televizijo.

»Če si diplomirala iz filozofije, še ne pomeni, da je tvoja resnica edina. Saj imaš svojo sobo, tam lahko urejaš,« sem ji zabrusila. Z Urošem, njenim fantom, sta živela v prestolnici in Maja je prišla le redko, ko je morala k zdravniku ali ginekologu in največkrat je želela, da sva šli takrat, v znak praznovanja, da sva spet malo skupaj, skozi mesto, v njeno najljubšo restavracijo. V resnici pa ji je bil to samo izgovor, ker ni želela, da bi me obremenjevala s kuhanjem. Lahko bi vedela, da me spravlja v stres se lepo obleči in naličiti ter razmišljati, koliko bova zapravili za nezdravo hrano.

Njen komentar o čudakinji mi ni dal miru. Sem res? sem se spraševala, saj bi morala zdaj, po tolikih poskusih zaživeti na novo, že napredovati v kriznega menedžerja za selitve; z bivšim, Majinim očetom, sva se selila kar dvakrat, po ločitvi so sledila še najemniška stanovanja, manjša in še manjša, in vsakič sem jih preurejala sama.

Kljub vsemu sem televizor še tisti večer pomaknila nekoliko v levo, da je soba bolj zadihala, obenem sem ob steno potisnila še fotelj in tabure, visoko vazo s pavjim perjem pa postavila na kredenco, kjer so barve živo zasijale. Stari kavč, ki mu funkcija za izteg ni več delovala, nekaj je počilo, odletelo in … puf, od takrat ni bil iztegnjen v posteljo nikoli več, je pristal v sedalni obliki za vedno. Ko sem na njem izgubila nedolžnost, je še služil svojemu namenu ... Zdaj je zavzel pomemben prostor v dnevni sobi, saj sem ga obrnila proti oknu, čeprav mi je bilo malo žal, ker sem tako izgubila razgled na steno s potiskanim oranžnim vzorcem iz šestdesetih; tam, kjer je bila kaka odrgnina, pa so se pokazale zelene rože, najbrž še iz petdesetih. Včasih sem ga pač prestavila, poleti sva lovila senco, pozimi pa zasledovala sonce in lezla vse bližje k oknu. Bil je razgledni stolp in vzletna steza za moj pogled v svet tam zunaj. To nista bila ne fotelj ne tabure. So stvari, kamor se nikakor ne moreš zlekniti in neprestano zahtevajo tvojo pozo in pozornost. Tudi ljudje.

Spomnila sem se zgodbe, čemu vse je služil ta pritlični prostor, preden je postal stanovanje. Tu bi naj bila mesnica, zato so bila tla v kopalnici iz teraco betona; nato slaščičarna, ki je imela pod oknom stopnico, kamor so ljudje stopili, ko so kupovali; šivalnica, ko je tu živela že moja babica in šivala za fine dame. Torej sem sedla v to misteriozno zgodovino in očitno je nastopil čas, da tukaj tudi jaz pustim svoj odtis.

Večstanovanjska hiša je stala skoraj v centru, na vogalu dveh mirnih ulic. Kljub temu je le malokdo še ostal tu. Nad mano, v prvem nadstropju, je živel starejši par, otroci so se že davno odselili. Nasproti njiju je bila družina treh generacij žensk in hormonsko zadet najstnik. Modeli, ki so namesto dihanja kričali in jih je bilo komaj kaj videti. Še mali je prevzel žensko frekvenco, ko se je branil pred vsemi tremi. Ni pomagalo zatiskanje ušes, tudi to deževno jesensko popoldne ne. Še dobro, da sem imela Bertija. Mešanec iz azila, bil je tu, ko sem jokala, besnela ali tarnala. Nikoli prav zares nikogar ni bilo. Berti je bil vedno. Nekdo te mora slišati, pa čeprav je to ... pes. Oboževala sva knjige in časopise, včasih sem mu tudi kaj prebrala in Berti je razumel vse.

V nekih morastih sanjah je vse, kar sem kdaj prebrala, izginilo. Vse: zapisi mojih misli, citati, ki so me gor držali ... Zjutraj ni bilo več ničesar, zato sem ustanovila Blagajno Misli. Tako sem poimenovala staro kovinsko blagajno s ključavnico, ki sem jo našla na krušni peči v kotu sobe.

Vpitje še ni potihnilo, ne tisto zgoraj ne tisto v moji glavi. Z Bertijem sva kljub temu odšla v park, čeprav je dan imel v sebi več teme kot svetlobe.

Berti in Linda, zdaj sem že vedela, da ima samo en i, sta se že toliko prevohala, da sta bila v parku kar spuščena, kar sicer ni bilo najbolje za gospo v utici s pasjim pecivom, a so se sčasoma le zmenili. Največkrat sta se psa preganjala v bazenu pod vodometom, zaradi česar so se ljudje jezili in vpili nanju, a zdaj sva se tudi midve z Meeri že dovolj zbližali in ko sva kot dve norici krilili z rokami ter se glasno raztogotili nazaj na kakšno ubogo dušo, je ta po začetnem poskusu upiranja obmolknila. Še kak list je padel z drevesa, ko sva zavreščali. Meeri je temu rekla prebujanje notranjega glasu.

Nekega hladnega popoldneva je Meeri prinesla stekleničko slivovke, domače, da naju bo pogrelo. In tako se je nekaj spletlo med nama. Tistega dne sem ji tudi odškrnila vrata v moje življenje, ji povedala o vlogi opice v gledališču in skoraj enaki vlogi, ki sem jo igrala v službi, o copatih in o čudakinji, ki premika televizor sem in tja. Nasmejali sva se. Tisto o brezi pa ji ni bilo smešno, verjela je v te reči. Iz globine svojih ogromnih prsi je izvlekla svoj amulet iz sibirske cedre.

»Preko njega teče kozmična energija vame. To drevo ima čudodelno moč,« je bila skrivnostna. Samo od daleč sem lahko gledala oguljen lesen obesek na usnjeni vrvici, nisem se ga smela dotakniti. Povedala mi je tudi, da je dolgo časa hodila bosa in se ni ozirala na pripombe.

»Res nisem vedela, zakaj bi me ljudje gledali, veliko jih je bolj čudnih od mene,« se je podrgnila po zgubanih licih, kot da se čudi. Zdaj je nosila lahkotne, odprte sandale, da smo lahko obračali glave za njenimi prstani na nogah.

»Ne, nikoli nisem sama,« mi je odgovorila na moje radovedno vprašanje. »V moji hiši je vedno zabavno in glasno, včasih tudi nevarno,« se je zahihitala.

»Prirejaš zabave?« sem se začudila. Ta predmodna frikica ima očitno bolj razgibano družabno življenje kot jaz.

»Ha, ha, mogoče bi pa temu res lahko tako rekli. Z mano živijo duhovi, veliko duhov, veliko starih in tudi nekaj rosno mladih. Nekateri vojvode, častniki, vojaki, ki sem jih odkopala iz zgodovine. Včasih je cela vojska v kuhinji in ne konča se vedno srečno,« je zamišljeno obmolknila. Mislila sem pač, da je njeno domišljijo moč pripisati temu, da gleda preveč filmov, po drugi strani pa ji tudi nisem verjela vsega.

Začenja se nova zgodba, sem pomislila na večernem sprehodu, ko sva z Bertijem kot uročena zrla v nebo, na katerem sta se prelivali rdeča in oranžna. Spomnila sem se svojih padajočih sanj in oranž, ki so se skotalile v globoko morje. Le kaj bi to pomenilo, tega pa v sanjski knjigi nisem preverila, a zdaj je bilo prepozno, da bi šla po razlago k babici. Pohitela sem domov in se prilepila v medmrežje. Naklikala sem toliko zadetkov, da me je ta web šlogarica povsem zmedla: če v sanjah vidite pomaranče, boste doživeli presenečenje, ni določeno, ali slabo ali dobro. Z Bertijem sva se strinjala, da vsak dan doživljava veliko presenečenj, nič novega nisva izvedela. Brala sem naprej: Lepi sadeži govorijo o prijetnih težavah /…/ oranžna barva ne pomeni nič groznega, le zapravljen čas za delo, ki ga opravljate /…/ svetlo rdeča barva ploda označuje usodne dogodke, ki bodo spremenili vaše življenje …

Bolj kot sem tonila v vesolje možnih razlag, bolj je stvar postajala poljubna. Tega pač nisem hotela. Dovolj sem prebrala, besedne zveze prijetne težave sploh nisem razumela, tisto o zapravljenem času sem vedela že ves čas in to me je spravljalo ob pamet, na usodne dogodke pa čakam že skoraj celo življenje. Kljub tem spoznanjem me je nekoliko začela grabiti panika, čutila sem, da se nekaj pripravlja. Ugasnila sem računalnik in stopila k oknu; iz oranžnega neba je pričel pršiti droban pesek. Začela sem pisati:

Ob tem zapisu me je postalo strah; saj sem si res želela, da bi se nekaj zgodilo, da bi me uslišalo vesolje ali da bi se mi spremenilo življenje, ampak razlaga sanj in nebo zunaj so me plašili, ne, nisem si kaj takega želela zares. S tresočimi rokami sem vklopila televizor, morda me bodo potolažili, da je oranžno obarvan svet čisto v redu.

Večerni Dnevnik na televiziji se je začel dramatično:

»Danes ponoči nas čaka huda puščavska nevihta. Prognostiki z Agencije za okolje opozarjajo, da z Juga prihaja vihar, ki bo s seboj prinesel puščavski pesek. Prognoza ne določa natančno, v kolikšni meri oziroma gostoti bo ta pesek v našem ozračju, a za vsak primer svetujejo, da dobro zaprete okna in vrata in ne hodite iz svojih domov.« Zemljevid so obarvali z rdečo, meteorološko barvo nevarnosti.

Zdaj je strah popustil, čutila sem samo vznemirjenje, podobno tistemu, preden sem stopila na oder in odigrala opico. Dobro, sem se poskušala pomiriti, saj je petek, vikend bomo preživeli doma in v ponedeljek bo spet vse po starem.

Preverila sem vsa okna, spustila žaluzije do konca, podložila vrata še z debelo podlogo, ki sem jo uporabljala v zimskih nočeh, da ni vlekel po tleh hladen zrak. Tako opremljena sem šla spat, a nisem mogla zaspati, Berti se je ves tresel, lezel pod odejo in cvilil. Tolažila sem ga, še bolj sebe, medtem ko se je od zunaj slišalo ječanje vetra, škripanje vrat na dvorišču, lomljenje vej in kričanje ljudi; kakor koli že, z mano je bil varen, sem mu prigovarjala še celo noč, ki je bila strašna in dolga in nadaljevala se je vse do naslednjega večera. Bil je dan teme, nikjer nobenega žarka, nobene luči. Stikala sem vrtela v prazno, nobenega glasu razen tuljenja vetra, ki je hotel izpuliti okna in vrata. Brez elektrike nas ni doseglo nobeno opozorilo, da se naj skrijemo globoko v svojo malo luknjo in čakamo; pa saj nihče ni potreboval posebnih pojasnil ali razlage, z Bertijem sva se gledala s peščenimi očmi in z ustnic sem lizala droben prah.

Proti večeru je tuljenje le pojenjalo, zdelo se je, da ga je vihar popihal naprej, zato sem nestrpno pridvignila žaluzije, za vzorec, da se ne bi prenaglila in zagledala, kako plujem med oblaki kot Doroteja v Čarovniku iz Oza. Soba je zažarela oranžno (oh, moj preroški zapis v pesmi) in spraševala sem se, kam je šla gosta črna tema. Vsa okna sem čisto razgalila, saj je šlo za svečani trenutek: na nebo so bili pripeti rumeni in rdeči oblaki, oranžni zrak se je valjal po puščavski pokrajini, pločniki so se pozibavali kakor peščeni valovi, na parkiriščih pa so bili videti le obrisi pozabljenih avtomobilov. Ulične svetilke so spominjale na ogromne bele šparglje in strehe hiš so čudno visele, kot da bodo zdrsnile v velikanski peskovnik. Navdal me je val nekakšnega navdušenja, najhujše smo preživeli, sem razmišljala, in zame se je zgodil ta pesek prav zdaj, ko sem bila že tik na tem, da počim, da me Kreon že končno odpusti, sicer bi morala še malo noreti.

Ta večer smo se zares zbudili v puščavi, sredi sipin in tišine. Televizor je molčal, veter je verjetno odnesel s seboj tudi signale in druga elektro valovanja; dobra kupčija za pesek, sem tlesknila z rokami, brez odmeva, nobenega odgovora; vse je ugasnilo. Zaspali bomo v čisto novem svetu. Kaj bo z našimi sanjami?