Poezija

V mestu skrito dvorišče med hišami,
davno zakopani spominki,
podobe živalic s čokolade.
Peskovnik se s peskom igra,
le mene ni več in Sandre in Vladeka,
ulične trojke.

Tam
so posekali mojo najljubšo brezo,
pomendrali cvetlični vrt sosede Elzi,
grm kopriv iztrebili,
češnjo razrezali,
kislic za žvečenje tudi ni več.

Ni več trave,
le asfalt in pločevina,
parking, plot,
okrušena fasada.
V besedah in pogledih
napetost, ki raste.

Kje so
vse lesene klopi,
kje Črni Peter, šnops in lažnivec?
Kje vešala za perilo,
ki so delovala na dvojino?

Zdaj vlada drugi čas.
Vrata hodnikov se zaklepajo,
kolesa zapirajo v kleti
in nikogar pod oknom ni,
da bi klical tvoje ime.

V mestu
skrito dvorišče med hišami.
Še vedno so zakopani spominki
in pesek se s peskom igra
in jaz in Sandra in Vladek
sedimo vsak na svojem stopnišču
svojega dvorišča.

Ah, saj ne vem več,
zakaj sem se tako odločila,
a poslala ti bom pismo.

Zeleno ovojnico,
naslov
z umetelnimi črkami.

Potrebujem svetlobo,
hipna je,
senca se širi.

Ne vem več zakaj,
a napisala ti bom pismo.
Vsak dan.

Pozabljena navada je to,
misli zlagati na papir.

Tudi jokati je pozabljena navada.
Danes jočem samo še znotraj.
Nočem vsak dan jokati,
četudi tema lega v hišo.

Dragi,
napisala sem ti pismo,
a kako,
da tvoj naslov ni več moj?

nikoli nisem slutila
da bo sprehod
skozi rodno mesto
boleče in temačno
drsenje po sebi

v ugodju
svoje nečimrnosti
sem verjela preroku
tujstvo je usoda
tega vročega prašnega mesta

koliko ljudi
iz tiste moje ulice
danes nosim s seboj
in jih selim v telesa neznancev

nikoli nisem slutila
kako bom
ob vsaki vrnitvi stopljena
meduza na soncu
lisa na vročem kamnu

v naslednjem Vesolju

… morda srečamo svojo podobo

in spregovorimo o stvareh
ki smo jih zamolčali

… morda odkrijemo
kdo je bil senca
oko v ključavnici
ko smo polnili zlate skrinje z lažmi

pozeble ulice se bodo odtalile
in veje bodo slekle ledene liste
pod sojem novega ozvezdja
v naslednjem Vesolju

lahko pa molčimo
kletko odpremo
in izpustimo
vse besede
iz prsi
nazaj v divjino

in poletimo v Tišino
v neskončno modrino
se pretopimo
pod sojem novega ozvezdja
v naslednjem Vesolju

… jata se je vrnila
da ji obrišemo ločila
Zemlja ima eno stranico zaprto
Univerzum leži v travi z rokami pod glavo

noč nad mestom
nad strehami
dimniki
zvoniki

nad krošnjami v parku
zgodbami žabjih mlak
koraki vrtnih poti

nad zaspanimi
reklamnimi panoji
nemimi ovinki

nad kokošnjakom
ki čaka
lisjaka

nad nami
spečimi
v isti srajci sanj

noč
s pošvedranim krajcem
in cvrčanjem škržatov

Veronika na kolesu

z ilovico in deževnico diha Prometej
oživele so skulpture
s krvjo krvodajalcev
ali vejo?
ne razumejo kar gledajo
so bogovi in so boginje

kdo se tam vozi na zlatem kolesu?

nejade se igrajo s spečim psom
na otoku blaženih
piranhe spijo
in povodni ježi mahajo z repki

straža z očmi pod ruto
spremlja mrože z visokimi čeli
razvezane kravate drsijo
po prsih na konice plavuti

skupinska fotografija spet ne bo prava
trije na njej imajo zaprte misli
otok blaženih čaka

Veronika že na cesti neba

pred pesmijo sem neskončna
razpotegnjena v času

na Vrtu imam kamnolom
tukaj živim
vrtim svoj nožek
iz piramide
z vso natančnostjo
dolbem
lomim kamne

izbiram takšne
z odtenkom neba
hrapave

s prvinsko surovostjo
izločam neprimerne
in si brez zadrege lastim
duše izbranih

nekateri so vzglavnik
drugi kristalna masaža
eni stopajo v sanje
merijo čas z drobižem pod otroškimi igrali
okrogli padajo s streh starcem v naročje in mačkam pod rep
tisti z ostrimi robovi lezejo po lubju okrasnih dreves
potrti ploščijo svoje trebuhe v odsevu luž

v kamnolomu
se ljubim z ljubimi
borim z gorečimi
tolažim s čutečimi

kamni v cvetočem Vrtu
moj vulkanski kamnolom
moje besede
splašene in krhke
kot smo mi

Iz torbe si mi ponudil stekleničko
s tekočino prijetne barve.

Spet se je prižgala luč
v mojem spominu.

Z neba je začel pršeti
rahel dež prizorov,

ki so se z vso natančnostjo
zlagali vame.

Pospravila jih bom,
vgnetla v meso,
zarezala v kosti,
v glavno žilo vbrizgala
in v črevo

in kadar bom žejna,
čarovnik s torbo,

bom čakala
na luč v steklenički,

da se napijem
rahlega dežja spominov.

pred posteljo so se po pomoti pojavile tri trobentačice,
spraševale so, zakaj imam kamenčke namesto tepiha
in močerade namesto žarnic

želel sem jim razkazati še ostale prostore,
a so samo odkimavale, pihnile so v trobente,
ker so mislile, da bodo tako izginile

potem so v sobo pritekli še drugi iz orkestra,
posedli po turško in začeli igrati,
dali so mi mikrofon in en močerad mi je posvetil v obraz

v meni tujem jeziku sem začel peti, ne spomnim se,
od kod se je pesem priplazila do moje duše,
pel sem z vsem, kar me je sestavljalo, orkester je bil vedno glasnejši,
popevanje večglasno in močerad je vedno bolj žarel

trobentačice še vedno niso našle izhoda

ples se je komaj začel,
ko so se kamenčki začeli pogrezati nekam v notranjost
in luknja me je pojedla

orkester, zbran okrog odprtega gobca,
je igral in igral, iz črvine so začele poganjati ivanjščice,
skozi razpoko je veter v naročju nosil metulje

trobentačice so izginile