Za otroke

Moja mama ni takšna
kot je tvoja!
Moja mama ni podobna
nobeni mami!

Moja mama
je mehka kot pižama,
diši kot
najboljši žvečilni.

Res je posebna,
zna bit vsevedna,
ne posluša ne Micke ne Pepice,
niti svoje šefice.

Vedno je špica,
ko v pečici je pica,
v hladilniku čokolada,
mamina razvada.

Z mano se podi po sobi,
to je njen najljubši hobi,
po postelji skače,
včasih oponaša kače ...

A moja mama
zna tudi renčati,
kriliti z rokami
in cepetati.

Takrat je neurje pri nas doma.
Mama je velik in težek oblak,
bliska se, grmi in piha …
Z bratom zakleneva usta vsa tiha,
oče si brke ravna in jih viha …

Ko nevihta mine
in pride sonce,
je mama zopet moja mami,
toplonežna, podobna pižami,
nasmejana, razigrana.

Se zgodi takrat,
ko luža v Evo skoči
in jo do kože premoči?

Ko listje se v drevje oblači
in hiša mamo zrači?

Je to takrat,
ko veja vrano obsedi,
takrat, ko trava dež ozeleni?

Kdaj je pomlad?

Ko čebela sonce prebudi
in med medvedko zasladi?

Ko se nebo sred utrinka ustavi
in te daljava pozdravi na dlani?

Ko gnezda nove ptice pletejo
in se vsi od samote gnetejo?

Kdaj je pomlad?

Svet stoji na glavi,
vse se za trenutek ustavi,
ko ti imaš rad,
je v tebi zaklad!

Takrat je pomlad!

Jaz sem Cica,
mala kresnica.
Tipalke sem si uredila,
da bom lepa, mila.

Danes se odpravim v mrak,
saj po dežju čist je zrak.
Mali Leni bom svetila
kot prijazna lučka Vila.

Tam bo tudi svetli Mik,
moj prijatelj je, kresnik.
Plesala bova kot nekoč,
na dotik v zvezdno noč.

Malo v gozdu se ustavim,
hrošče, mravlje tam pozdravim,
jim zapojem serenado,
že hitim na promenado.

Tu se zberemo kresnice,
mestne frajle, lepotice.
O skrivnostih govorimo,
v siju plesa zažarimo.

Ko na nebu sonce zeha,
se nočna čarovnija neha.
Žarek v rosi se umiva,
trava me v svoj sen pokriva.

TU NA PLAŽI VSAK SE VAŽI:
OČE S POTAPLJAŠKO OPREMO,
MAMA S SVOJO NAJNAJ KREMO,
SESTRA S TRETJIM SLADOLEDOM,
ROK POZIRA Z DALJNOGLEDOM.

KAKŠEN DOLGČAS!

ČUDNO, NIHČE NE OPAZI,
KAKO SE IZ MORJA,
PREKO OBZORJA,
TIHA VOJSKA SKRITO PLAZI:

HIŠKE S POLŽI, ZA NJIMI RAKI,
STRUMNO KORAKAJO VOJAKI,
TJA, KJER JE HLADILNA TORBA,
V NJEJ ZA SENDVIČE BO BORBA.

JAZ PA V SENCI GENERAL,
ČAKAM NA TRENUTEK PRAVI,
DA ZAPLJUSNE MRZLI VAL
IN VSE VAŽIČE OPLAZI.

TO BO ZANJE PRAVI ŠOK,
PLAŽO BO PREPLAVIL JOK,
KO LAČNI BODO V TORBO SEGLI,
DA BI SENDVIČE POJEDLI.

ZA HIŠO NA VRTU
SE VSI POSVEČAMO KRTU:

OČE Z ROKAMI V BOKU,
MAMA OBUPANO V JOKU,
BABI S TANKIM PISKOM,
SESTRA Z ZAČUDENIM VRISKOM.

JAZ PA V GRADOVE NJEGOVE
SELIM POLŽJE BOGOVE,
NAJ ŠE ONI SLUŽIJO KRTU,
ČE ŽE VLADA NAŠEMU VRTU.

ZIMA JE SVET
OVILA V BEL PLET.

NA NEBO JE PRIPELA
NATRGANO VATO,
GORAM NADELA
KUČMO BOGATO.

PLETLA JE PLETLA
ODEJE ZA VEJE,
V DLANEH GNETLA
ŠE NEŽNEJŠE PREJE,

DA JE POSTLALA
ULICE, CESTE
IN JIH ZAČARALA
V BELE NEVESTE.

Tako je, če si pasja dlaka.
Namesto z oblaka
padeš s kosmatega psa
naravnost na kuhinjska tla.

Zdaj sem na begu.

Pred metlo se skrivam,
pod mizo, med stoli,
rep maha, uživam,
letim naokoli

med kozarce, žlice, lonce,
po kredenci na vse konce.
Končno znajdem se v copati,
tudi dlaka mora spati.

Zjutraj se okopam v kavi,
topla je, džakuzi pravi …

Mož za mizo glasno krikne,
gospa mama jezno sikne,
Eva zakriči: »Fuj, dlaka,
kava je zdaj dlačja mlaka!«

A v tej hiši res ne vejo,
da stvari po svoje grejo?
Bolha pod odejo fino,
dlaka pač v kapučino.

Danes je praznik. Dan,
ko duše mrtvih zbujamo iz sanj.
In če bi srečal okostnjaka,
bi prepričal korenjaka,

da odšla bi na grobove,
med nagrobnike, vrtove.
Tam zaspance bi zbudila,
jih na karneval zvabila,

na obraze in nosove
jim narisala cvetove.
Plesali bi in se smejali,
živžav, radost praznovali.

Oh, ti strašni okostnjak,
zlezla bi na nebesni vrtiljak,
vesele svate nanj pripela,
se v kolesju zvezd vrtela!

A ko se tam gor zasvita
in ugasne noč barvita,
bi duše vrnila v sanje,
saj midva sanjava zanje.